Frans Timmermans je bil šestkrat izvoljen kot poslanec nizozemskega parlamenta za Partij van de Arbeid (Nizozemska laburistična stranka), kjer je deloval od leta 1998 do 2007 in od leta 2010 do 2012. Od leta 2012 do 2014 je deloval kot minister za zunanje zadeve Nizozemske in od leta 2007 do 2010 kot minister za evropske zadeve.
Novembra 2014 je Frans postal prvi podpredsednik Evropske komisije. Kot najvišji član socialdemokratov v ustanovi je odgovoren za boljšo pravno ureditev, medinstitucionalne odnose, pravno državo, Listino o temeljnih pravicah in trajnost. Frans tesno sodeluje s svojimi sedmimi kolegi komisarji iz PES, socialističnimi in demokratskimi poslanci Evropskega parlamenta ter predsedniki vlade iz PES v Evropskem svetu.
V svojih štirih letih v Evropski komisiji je Frans vodil delo EU na temo trajnosti in bil odgovoren za sprejetje ambiciozne strategije krožnega gospodarstva in prvo svetovno celovito strategijo za plastiko. Vključen je bil v EU pogajanja, sprejetje in izvajanje ciljev trajnostnega razvoja OZN do leta 2030. Zakonodaja, ki jo je predlagal Frans, za spopadanje z onesnaževanjem s plastiko in za odpravo ali drastično zmanjšanje plastike za enkratno uporabo je bila nedavno predložena v glasovanje v Evropskem parlamentu. Vodil je tudi mednarodni odziv na izziv onesnaževanja s plastiko, kjer je predstavil predloge Komisije drugim državam v Združenih narodih v New Yorku in jih spodbudil, naj se njihova prizadevanja ujemajo s prizadevanji Evrope.
Frans je trdno prepričan v enakost spolov in socialno pravičnost. V razpravo je predložil zakonodajo za izboljšanje starševskega dopusta za očete, matere in skrbnike po vseh državah članice EU, za podporo enakosti spolov na delovnem mestu in v družinskem življenju. Je močan zagovornik odpravljanja razlik v plačilu med spoloma, povečanja števila žensk na profesionalnih in političnih vodilnih položajih in goreč zagovornik Istanbulske konvencije za odpravo nasilja nad ženskami. Je aktiven podpornik nediskriminacije, boja proti ekstremizmu in rasizmu v vseh svojih oblikah, posebno pri usklajevanju dela Komisije za spopadanje s sovraštvom do muslimanov in antisemitizmom.
Frans je strasten in trden zagovornik temeljnih vrednot Evrope in je posebno dejaven na področju zaščite pravne države v luči potuhnjenih avtoritarnih teženj nekaterih državnih vlad. Še zlasti je zagovarjal neodvisnost sodstva na Poljskem pred čezmernim vplivom vlade, pri čemer je nedavno zagotovil začasne odredbe, s strani Sodišča Evropskih skupnosti, za zaustavitev čistke sodnikov vrhovnega sodišča.
Frans je tudi nadzoroval prizadevanja Komisije za zagotovitev demokratične spremembe v EU skozi povečano sodelovanje državljanov, in večjo transparentnost pri oblikovanju politik EU, kjer se vsak korak v procesu odpre, da se zagotovi vključenost javnosti in da vse politike temeljijo na dejstvih.
Pred vstopom v politiko je Frans najprej deloval na nizozemskem ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je bil imenovan za namestnika sekretarja nizozemskega veleposlaništva v Moskvi leta 1990, preden se je leta 1993 vrnil na ministrstvo. Nato se je lotil dela kot višji svetovalec in zasebni sekretar Maxa van der Stoela, Visokega komisarja za narodne manjšine Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE).
Frans je poročen in ima štiri otroke. Rojen je bil leta 1961 in prihaja iz Heerlena, v regiji Limburg na Nizozemskem. Oba njegova stara očeta sta bila premogovniška rudarja in njegov oče je bil vojaški policist. Njegova mati je bila, po takratni nizozemski zakonodaji, prisiljena pustiti svojo kariero, ko se je poročila. To je ena izmed zgodnejših izkušenj, ki so spodbudile Fransa, da je začel razmišljati o neenakostih v družbi in se boriti za ženske pravice skozi svojo celotno politično kariero.